Curse of Dimensionality aka Evklid me boli

Predpretekli vikend smo se dodobra onesposobili v Breznu na Toscu. V bolečinah prihodnjega dne je Jure prišel na trapasto idejo, da bi z bolečim slogom nadaljevali. Nasedli smo mu in se v soboto podali v Evklidovo piščal.

Šli smo Jure, Diba, Nika “gimnazijka” (ki to ni več) in jaz. Nika in Jure sta priracala do Lesc, od tam pa smo skupaj napadli bar v Gorjah. Sendviči so bili to pot tako sveži in mehki, da jih je Maticu uspelo preluknjati s travno bilko. Ponos ob doseženem je bil neprecenljiv. Le malce smo se posončili in se že podali v dolgo razpočno kalvarijo. Fanta naprej, z Niko pa lagano sportski zadaj. Pričakovali sva, da bo najmanj pol že narejenega, ko se prikotaliva do dna, a si je Jure vrgel skalo na prste, pa malce sta se razgledovala. Posledično sva ju ujeli na prečki v “nove” dele jame, razširjene od leta 2013 naprej, imenovane Curse of Dimensionality. Niki se je jama zdela lažja kot Trubar, saj samo drsiš proti dnu.

Novih delov se je nabralo že kar nekaj metrov (in predvsem ožin) in do delovišča smo še malce stokali in cvilkali. Ko smo končno začeli z delom na obupno močnem prepihu, pa nič ni šlo, kot bi moralo. Izgubljali smo stik, cvikali kable, prevelike fape so se lomile in niso hotle iz ožine, skratka katastrofa. Ob že n-tem menjanju akumulatorjev za kakšnega, ki bi delal, sem obupala in se zarila v ožino. In je kar šlo čez. Izkazalo se je, da je 35% naslednje ožine v resnici blato. Po nekaj špohtlanja sem se prelila skozi in se sprehodila po (za evklidske razmere) širokem meandru, ki se je po 10 m razcepil na blatno ozko vzpenjajočo se razpoko in mini kaminčič. Razpoka se je po nekaj metrih temeljito zožala in strokovno sem jo ocenila za preozko. Matic je zlezel v 5 m visok kamin, jaz sem si poskušala zapomnit kam vse je stopil, da bo lahko prišel nazaj dol, Nika in Jure pa sta zasuvala najin izhod. Matic je uspešno določil izvor prepiha in nadaljevanje (meander in nova 4 m stopnja), jaz sem ga uspešno komandirala kako naj pride dol, Nika in Jure pa sta uspešno odkopala zakopano. Bojda so mikrobatisti prisotni tudi v fosilnem rovu, bojda se celo da zrinit naprej, a ker sem šla na župo, o tem ne vem nič (opomba: dokazno gradivo lahko najdete na slikah). Nato smo skuhali še cedevito barve čokoladnega pudinga (kopljemo pač gorvodno od kuhinje) in se odožinili zvezdam naproti.

Po dobri uri je Nika znižala standarde in priznala, da mogoče Evklid vseeno ni lažji kot Trubar. Po treh urah si je že želela foto sekcije. Po 5.5 urah, kolikor je trajal naš povratek na površje, si je verjetno želela le še pozabe, a ni našla besed, ki bi izrazila njena čustva do te lepe pokljuške jame. Kljub temu jo lahko le pohvalim – jama je znana po izvabljanju solz na lica nič hudega slutečih tečajnic, Nika pa se je raje prepirala z Maticem o smislu in življenju, kot da bi se vdala obupu. Ne vem kdo je ven prišel bolj moder, mislim pa, da sta danes oba precej plava.

Sedaj moramo pozabiti vse ožine, preden se spet podamo na lov za povezavo v Viševniški sistem (in končno izmerimo izkopano). Lani smo šli kar štirikrat na led, letos je bilo prvič. Ali bo tudi zadnjič?

Špela

 

Posted by | View Post | View Group