Zgodba povzeta iz članka Francija Gabrovška, Renetovo brezno, peta tisočmetrca v Sloveniji, Glas podzemlja, 2002.

Avgust, leta 1998. Avgustovski tabori pod Rombonom in kasneje med Babanskimi škednji na Kaninskih podih, so ena redkih zvezd stalnic na nebu DZRJL. Enkrat malo bolj delovni, drugič malo manj. Leta 1998 nam jo je zagodel Velb. Že drugi dan tabora smo najbolj neučakani nadaljevali v Velbu in se spustili v obetajoče nadaljevanje... Skratka, zgodba se je končala 850 m pod vhodom. Energijo, ki nam je ostala smo trošili za iskanje novih jam po podih. Ob koncu tabora smo si ogledali področje okoli Visoke glave, v severovzhodnem boku zatrepa Zadnjega dola. Zanimivo področje, brezno pri breznu, človek ne ve kam bi se spustil... Jozl (Joško Pirnat) pokaže enega od vhodov. Bolj iz spoštovanja do starejših, kot kaj drugega, grem vanj. Kakih sedem metrov globoka stopnja, polica, še dve nekaj metrski stopnji in zasuta pasaža. Nisem kopač, kar si štejem v slabo, prepih pa le narekuej svoje. Preden sem se obrnil, šel ven in nadaljeval v čem "bolj perspektivnem", sem malo pokopal. Za nekaj premetanimi kamni se je skrivala manjša kamrica, za njo pa brezno. Globoko brezno. Kakih 80 m smo se spustili vanje še tisti dan. Seveda nam je zmanjkalo vrvi... Jama dobi delovno ime VG1 (Visoka glava 1).