Zahodni del Pršivske planote z 1761 m visokim Pršivcem nad Bohinjem gradijo močno zakraseli triasni apnenci. Vode s tega območja se podzemeljsko stekajo proti jugovzhodu v Bohinjsko jezero in v občasni bruhalnik Govic. Območje je zelo zakraselo in močno tektonsko prelomljeno. V alpskih jamah največkrat naletimo na vertikalna brezna, ki so močno omejevala doseg raziskovalcev v pionirskih časih. Kljub temu so še iz časov pred vrvno tehniko znane raziskave visokogorskih brezen, tudi takih z velikimi vertikalami. V petdesetih letih so organizirali prve močne vseslovenske in mednarodne odprave. Znana je odmevna odprava v Triglavsko brezno (tudi Brezno pod Glavo) leta 1961, ko so z uporabo »klasičnih« tehnik jamarji dosegli globino 274 m. Sicer ne rekorden, ampak glede na pogoje v jami zavidanja vreden dosežek

Zlatico, jamo med Pršivcem in planino Ovčarija so raziskali že leta 1925 in se ponaša s katastrsko številko 1. Odkritje Brezna pri gamsovi glavici leta 1968 je sprožilo temeljita jamarska raziskovanja pršivskega krasa. Na širšem območju Pršivca so jamarji Društva za raziskovanje jam raziskali vrsto globokih visokogorskih jam – največjih znanih sistemov visokogorskih brezen z enimi najglobljih jam v Sloveniji. Leta 1975 najdejo člani v Breznu pri gamsovi glavici obetavne nove prehode in ožine. Raziskave vodi in usmerja Jure Andjelič - Yeti. Leta 1979 v Breznu pri gamsovi glavici je z globino 758 m dosežen nov jugoslovanski globinski rekord. V letih 1987 in 1988 povežejo Botrovo jamo z Breznom pri gamsovi glavici. Povezan sistem obeh jam je globok 819 metrov in prek 6 km dolg. Raziskave na Pršivcu se nadaljujejo vse do leta 1990. Poleg Brezna v gamsovi glavici so raziskane Majska jama 1705 m visoko in skupno dolžino rovov1372 m, Pingvinovo jamo, Brezno Martina Krpana z vhodom 1649 m visoko in dolžino rovov 960 m, Botrovo jamo in Cefizljevo jamo dolgo 952 m.

Zanimivost Pršivca je tudi jama Govic. Vhod v jamo je v bližini Ukanca v strmih južnih pobočjih gore. Cevasti rov vodi poševno navzdol, na 105 metrih globine je sifonsko jezerce. Podvodni del Govica so potapljači raziskali do globine 45 metrov, kar je 16 metrov pod gladino Bohinjskega jezera. V času močnih nalivov sifonsko jezero hitro naraste, da vode bruhnejo skozi ozki vhodni rov pod silnim pritiskom na plano in padajo v razpenjenem slapu v hudourniško strugo, ki se konča v jezeru, bobnenje slapu pa slišimo po celem Ukancu. Vendar se Govic kaže v takšni divji obliki le nekaj ur. Ko se vodno zaledje v stenah Pršivca izčrpa, slap usahne.

Jamarji so raziskali velik del brezen, ni pa jim uspelo izpolniti želje, da bi prodrli vse do višine Bohinjskega jezera.

LITERATURA:

• Pintar, G., 1986: Majska jama v Pršivcu. Proteus, 48, 6: 223-225, Ljubljana;
• Paternu, M. in Pintar, G., 1983: Majska jama. Naše jame, 25: 50-54, Ljubljana;
• Andjelić, J., 1989: Zanimivosti kraškega sveta nad Bohinjskim jezerom. Proteus, 51, 9-1 0: 323-325, Ljubljana;
• Andjelić, J., 1990: Kratek prispevek k zgodovini raziskovalnega dela DZRJL. Glas podzemlja, glasilo društva za raziskovanje jam Ljubljana.