Perspektive za razširitev raziskovanja jame so: v potapljanju v sifonu pri Copacabani, v iskanju obhodov le-tega ter v raziskavi nadaljevanja kolektorja na drugi strani sifona. Taki so bili tudi cilji odprave med 9. in 13. novembrom 2011, ki jo je realizirala ekipa 8 jamarjev s svojim spustom v jamo, na površju pa jim je pomagala zunanja podporna 14-članska ekipa. Pri odpravi so morali uskladiti številčnost notranje in zunanje ekipe ter upoštevati ugodno vreme in snežne razmere. Izbrati je bilo treba tudi jamskega potapljača, ki bi bil kos takšnemu podvigu. Kmalu se je izkazalo, da ga, zaradi globine brezna, med aktivnimi potapljači ne bo mogoče dovolj hitro najti. O iskanju potapljača smo obvestili tudi boljše jamarje, ki se občasno potapljajo. Nenazadnje je šlo za izjemen podvig tudi v svetovnem merilu, saj so bili sifoni na takih globinah raziskani le v redkih jamah – v Sloveniji pa le v Črnelskem breznu s svetovno najboljšo ekipo jamarjev Cavex. Drugi, glede na vodno gladino najgloblji sifoni na Slovenskem, so bili raziskovani v globinah med 300 m in 400 m. Zahtevno nalogo potopa v Renejevem breznu je opravil Matt Covington, član DZRJL, podporno ekipo pa smo sestavljali člani DZRJL ter en član DRP Škofja Loka in en član JD Dimnice Koper.

Prva skupina jamarjev se je v brezno podala 9. novembra 2011 ter spotoma zamenjala 100 m obrabljene vrvi in vzpostavila stalni spodnji bivak v kolektorju. Ta bivak smo uporabili za pripravo na zadnji skok do sifona. Vse potrebne opreme je bilo za 11 srednje težkih transportk (večinoma od 10 do 12 kg), ki smo jih do 10. novembra spravili v spodnji bivak. Najbolj občutljiv del opreme sta bili dve 6-litrski 300-barski jeklenki, ki nam jih je prijazno odstopil Matej Mihailovski. Mest za poškodovanje izpostavljenega ventila v ožinah in breznih je bilo več kot dovolj, a je uspešno prestal vse stike s skalami.

Dne 11. 11. 2011 smo se nekaj minut po 11.11 odpravili vzdolž kolektorja z ocenjenim pretokom 300 l/s proti sifonu. V popoldanskem času je Matt v mokri potapljaški obleki (5 mm neopren) mirno zaplaval preko sifonskega jezera s temperaturo vode približno 3 stopinje, se potopil v globino 10 m in preplaval dolžino 30 m. Po 12 minutah se je vrnil na površje. Na drugi strani je priplaval preko sifona v 8 m brezno, medtem ko se glavni del sifona nadaljuje poševno v večjo globino, od njega pa se odcepi tudi v vertikalno brezno. Na hitro smo pregledali še nekaj perspektivnejših stranski odcepov, ki bi lahko vodili onkraj sifona, ali pa bi se lahko nadaljevali v vzporedne rove, časa za kaj več pa je bilo premalo.

Sledil je povratek s transportom opreme na površje, kar je bilo doseženo že 22 ur po potopu. Poslednji 4 člani jamarske ekipe so iz jame prispeli 13. novembra v dopoldanskih urah. Na Kaninskih podih se nas je, skupaj z zunanjo ekipo, zbralo kar 22 jamarjev, zato je bil transport opreme v dolino hiter in učinkovit.

Odprava je potekala izjemno tekoče in praktično brez problemov. Ker je Matt pri potapljanju porabil izredno malo zraka, smo obe jeklenki, ki sta imeli pritisk še 200 barov, pustili v jami nad Copacabano. V mislih že načrtujemo nov potop, ki nas bo, upamo, popeljal bliže do približno 3 km oddaljenega sifona Boke.

Pravo raziskovanje vodnih neder Kaninskega pogorja se torej šele začenja!

Jamarska ekipa: Matt Covington, Matic Di Batista, Franci Gabrovšek-Franček, Tomaž Krajnc-Garmin, Matija Perne, Mitja Prelovšek-Čot (vsi DZRJ Ljubljana), Anže Oblak (DRP Škofja Loka), Rok Stopar (JD Dimnice Koper)

Zunanja ekipa: Andrej Baraga, Marjan Baričič, Matej Blatnik, Metod Di Batista, Andrej Drevenšek, Diana Grublješič, Franc Marušič-Lanko, Gregor Pintar, Marina Pintar, Nada Pintar, Aleksandra Privšek, Primož Rupnik, David Senica in Dušan Tominc (vsi DZRJ Ljubljana)

Ogledate si lahko več fotografij in film v dveh delih ali preberete angleški prevod poročila.