Kar sledi, je kratek, zgoščen opis dogajanj na Snežniku 3. in 4. septembra.

Situacija:
Jama je do globine 570 m več ali manj zaporedje različno globokih brezen. Od tu do dna, ki je dobrih 30 m globlje, so med brezni trije, vse daljši in težji blatni meandri. Zadnji se konča z neprehodno ožino, ki vodi v brezno ?? dimenzij.  Prepih je tudi v spodnjih delih spodoben; ko s svojo gmoto zapolneš skoraj celoten profil meandra, celo hud.

Namen akcije:
Nadaljevanje raziskovanj na dnu (globina -603 +- 2m).

Akcionerji:
Diana, Mateja, Matic, Matija, Franček.

Potek akcije:
Po kavi na Rakku in rallyu na Cifre, smo okrog desete začeli kapljati v jamo, na -100 preopremili detajl, kjer je vrv zaradi guljenja že skoraj omagala in se vsi skupaj počasi, a vztrajno spustili do -350. Tam se je Diana modro in po tehtnem premisleku odločila, da bo za tokrat novih globinskih izkušenj dovolj in se v spremstvu Matica vrnila ven. Ostali smo nadaljevali do dna. Spodnji meandri so nam zaradi precej težkih transportk (mašina+akkuji+macola+ostala oprema+ ???) pokazali hudo ostre zobe. Skozi zadnjega sva skupaj z Matijo  komaj spravila eno od tranportk. Skratka, tam nekje po tretji uri smo se  povsem blatni in premočeni zbrali v edini kamrici zadnjega meandra in poslali Matejo (ki ima med nami najmanjši reakcijski presek) do ožine. Tudi ona je ocenila, da je povsem neprehodna (jaz zaradi dimenzijskih omejitev  nisem niti probal). Od kamrice do ožine je še kakih deset metrov ozke, blatne ***. Širjenje ožine na  najožjem mestu je povsem nemogoče. Možno bi bilo začeti v sami kamrici, kar tudi smo, a smo se že po prvem - sicer uspešnem poskusu- odločili, da je dela za veliko več, kot smo si prej predstavljali in da so pogoji skrajno nemogoči. Zato smo se vrnili do zadnje stopnje,  vanjo zabili še eno klamfo, ki nam je olajšala že tako skrajno naporen prehod v predzadnji meander. Ta je ena zoprna pokončna in blatna leča, v kateri smo skoraj opustili upanje in transportke. Na -570, kjer si takorekoč že zunaj, smo se zbrali nekaj po osmi zvečer. Sam sem odžimaril naprej, da bi preprečil morebitno paniko ob pozni vrnitvi in se na planem znašel okrog polnoči. Matija in Mateja pa sta iz jame prišla kako uro pred zoro (iz jame smo zvlekli vse kar smo nesli noter in še nekaj kil dodatnega blata). Domov smo se vrnili ravno na zajtrk...

Opažanja:
- Jama je po pričakovanju zelo suha, v spodnjih delih (= globlje od 400 m) se že nabere za kak štamprle/s pretoka.
- Na povratku sem na -450  na steni opazil komarja!
- Od -350 (!) do vrha so me ves čas spremljali netopirji. Bilo jih je veliko.

Zaključek:
Tudi po dveh dneh foteljašenja še vedno menim, da nadaljevanje na dnu presega našo trenutno voljo in sposobnost. Verjetno o tem soglašata tudi Matija in Mateja.

Lep pozdrav vsem,
Franček