Čagankarjenje

V soboto se nas je trojica s švedskim rusom spravila v dolenjske konce, natančneje v Čaganko. Špela, Škamp, Yuri in Diba smo spoznavali “lepote” dolenjskega podzemlja. Namen je bil, da jim pomagamo pri širjenju v meandru, ki pripelje do najnižje točke v jami.

Noter smo šli okoli pol 11h, pod vodstvom Klemna iz JKNM. Z Yurijem sva nato pomagala pri širjenju na dnu medtem, ko sta Škamp in Špela napeljevala kabel za telefon. Ko sta nas dosegla, smo pomalcali, onadva sta se pa odpravila proti površju z namenom postavljanja pasti. Na tem mestu velja omeniti, da so novomeščani naredili v meandru res ogromno dela.

Po kaki uri širjenja nam je uspel preboj. Najprej eno stopnjo, nato pa na hitro še naslednjo, ki se odpre v kar lepo brezence. No, sledil je ozek meander, nato pa presenečenje … Jamo je presekala (očitno) neka druga, prečna jama in tako smo se znašli v kar velikih fosilnih galerijah. Po občutku smo prehodili okoli 200 m. Nekega super nadaljevanja sicer nismo našli, imajo pa sedaj poleg starega meandra še kake dva odcepa, kjer lahko naprej praskajo. Plus super plac za bivak.

Jama je sedaj verjetno globlja od 450 m, več bodo povedale pa meritve.

Pred jamo nas je pričakala vesela druščina lokalnih jamarjev in nas pogostila s čevapi, ter vsem kar paše zraven. Ker je bila ura pozna (cca. 11), smo se odločili, da bomo prespali kar tam. To je naredilo ta izlet še boljši.

Ključne besede: ,