Brezno na Toscu gre proti izvirom

Razpolovna doba neprijetnih spominov na Tosc je očitno minila in tako smo šli Špela, Diba in Jure v petek proti Vodnikovemu domu. Štartali smo že po temi, tako da smo si lahko prečudovite zelenorumene macesne ogledali šele v nedeljo na poti dol. V slabih dveh urah smo bili vsi v koči, kjer smo prestrašili oskrbnico. Na Vodnikovem domu se oskrbniki menjajo hitreje kot macesnom iglice, tako da smo morali vnovič razlagati, kdo in kaj smo in da bi spali v zimski sobi lepo prosimo. Večjih zapletov ni bilo. V rano sobotno jutro smo privekali okrog osme ure, spili kavo in bili nekaj malega čez deseto že v jami.

Na poti dol je Špela izjavila, da ji novi deli, ki smo jih odkrili na zadnji akciji, niso preveč všeč. Z Maticem njenega mnenja ne deliva. So ravno prav ozki, blatni in mrzli, da komaj čakaš, da prideš mimo, v neodkrita nadaljevanja. In to kakšna! Če ponovimo, zadnjič smo se ustavili nad breznom s slapom. Tega smo tokrat opremili, vode ni bilo nič manj kot zadnjič. Matic je izginil za vogalom, s Špelo pa sva izmerila in narisala nove pridobitve. Ko sva na dnu čakala Matica, naju je že skoraj začelo skrbeti, ko je le prišel nazaj. Povedal je, da gre rov naprej, da je prehodil približno sto metrov in da se ne konča. S Špelo sva se odpravila za njim. Matic je kazal točke, Špela pikala, jaz pa risal. Bilo mi je prav prijetno – meandre je dosti lažje risati kot brezna in ne rabiš biti ravno novi Rembrandt, da je zadeva vsaj približno lična.

No, ko smo prišli do točke, kjer se je prej obrnil Matic, smo namerili ravno sto metrov. Očitno mu ocenjevanje razdalje ne povzroča takšnih težav, kot jih ima s prepihom – ki je tudi bil. Meander sledi smeri rovov, izmerjenih na prejšnjih dveh akcijah, torej nekako JJV. Ves čas smo hodili ob vodi, vsake toliko časa se nam je na pot postavilo manjše jezero, a smo vedno našli obhod. Nismo pa našli ogromnih jezerskih rakov, ki menda prebivajo v tak[nih habitatih. Metri pa so se kar nabirali. 100, 200, 250 … Vmes je Matic našel prehod v zgornji nivo, ki se menda odpira v rove večjih dimenzij in kjer bolj piha, a smo se odločili vseeno slediti vodi, dokler nismo naleteli na novo brezno na mestu, kjer meander preseka prečni prelom. Enako kot prej smo si razdelili vloge in ko sva s Špelo prišla na dno, kjer voda ponikne v šodr v precej mokrem slogu, sva zagledala Matica na drugi strani brezna, kamor je splezal, kot je rekel “brez načrta, kako bom prišel dol.” Med dostavljanjem štrika čez podrto pobočje Maticu se na srečo nisem podelal v hlače, ampak strah me je bilo pa vseeno. Na drugi strani smo našli dvorano, ki je popolnoma zalita z mivko (ali blatom, bo kak geolog povedal – vsaj dva člana odprave sta v njej pustila tudi svoje blato). Odločili smo se, da smo naredili dovolj, tudi ura je bila že pozna, zato smo se odpravili proti površju. Skupaj smo namerili 315m poligona in globini dodali 68 metrov. Meander je na skoraj vseh mestih človeku prijaznih dimenzij in se ob prijetnem žuborenju potočka zlagoma spušča vse do zadnjega brezna, ki ga bomo, ce bo vse po sreči, zaobšli po zgornjih nivojih.

Na poti ven se je razvila zanimiva in dolgotrajna debata. Špela je trdila, da je jama naravnost odvratna, Matic pa jo je poln zanosa prepričeval, da je Tosc najboljša luknja v osončju in (ali pa ker) je to edina jama, kjer se v 600m globine človek pošteno utrudi. Sam se nisem preveč vmešaval, ampak slišal sem dovolj, da vem, da bo šla Špela naslednjič not z vsaj petimi kratkimi štriki za dodatno opremljanje. Če sploh. Raje kot da bi debatiral sem si zavrtel Metallico in ob zvoku Master of Puppets odžimaril zvezdam naproti.

Ruševje smo spet zavohali nekaj do ene zjutraj. Pri koči smo še povečerjali in spili liter vina, ki sem ga herojsko prinesel s seboj. Vmes so se nam v zimski sobi zaredili tujci. Prišli smo sicer do svojih postelj, a bili zaviti vsak s kakšno odejo manj kot prejšnjo noč. Zjutraj smo pospravili ne le za sabo pač pa tudi za soprebivalci sobe, se poslovili od oskrbnice, od lokalnega kerlca izvedeli bajko o dimniku na Toscu in se, v družbi macesnov, pohodnikov in psov, odpravili v dolino. Po pivu ob Blejskem jezeru smo sklenili, da smo se imeli fajn. Naslednjič gremo (ob)iskat izvire v dolini.

Posebna zahvala gre Vodnikovemu domu, kjer nas vedno z veseljem sprejmejo.

Za Matico zapisal Jure

vse fotografije si lahko ogledate na povezavi: klik.