Blato in zvezde na Toscu

V petek zvečer smo se Diba, David, Matija in Špela odpravili na Tosc. Boljše noči si nebi mogli izbrati, jasno nebo in ravno pravšnje temperature. Večerjali smo v soju lune na terasi koče, kjer se je doktor znanosti zopet izkazal. Gorilnik nam nikakor ni hotel goreti kot se spodobi in po polurnem gretju vode na borih 35 stopinj smo se odločili za kirurški poseg. Po sklepu, da je kriva zapacana diza, smo ugotovili, da bi bil absolutni alkohol rešitev, šnopc pa bo zadovoljiv približek. Ker samo namakanje ni koristilo, je Matija hrabro zaugal šnopc na eni strani gorilnika, ob dolivanju z druge strani. Po spodobni količini je gorilnik zopet delal kot nov, Matija pa je bil še boljše volje kot ob prihodu na kočo :).

Zjutraj smo ob spodobni 12-ti šli v jamo. Jama gre. Meandru sledi 5 m stopnja, manjša dvorana in zopet meander. Prepih je zavidanja vreden. Meander se po 20 m razcepi. Naravnost je še kar nekaj meandra, nek preplezljiv kamin z vodo pride notri in še nekaj manjših, bolj ali manj ozkih odcepkov. Prepih pa gre na križišču v levo, kjer se zadeva zopet cepi. Sledili smo prepihu, zavili za 180 stopinj in po kake 30 m meandra prišli v manjšo dvorano z novim križiščem, en odcev gre v zgornje, fosilne dele z močno razpadlo skalo. Tu smo preverili le prvih nekaj m in zadeva gre naprej in navzdol v širokem slogu. Druga pot gre navzdol za vodo, kjer si sledijo brezna 5, 10 in 15 m. Tu jama trči ob ogromen prelom smer sever – jug. Še eno 20 m brezno in znašli smo se v prelomu, v dvorani cca 5×20 m, na dnu podor, spodoben slap (kljub relativno nizki količini vode v primerjavi s spomladanskimi) se izgubi v podoru. Matija je sicer plezal pod podor, a je moker in predvsem nevarno nestabilen. Na obeh straneh se vzdolž preloma vidi okna, vredna pregledovanja. Nad ogromnim čepom grozeče visečih skal, ki zapirajo južno stran preloma se sluti ogromen prostor. Sumimo, da lahko vanj pridemo iz zornjega fosilnega odcepa. Prepiha tu ni čutiti, zadnjič ko čutiš res močan prepih, ki ni posledica vode, je na križišču s fosilcem, tako da je to res vredno pregleda. Sum cca 150-200 m izmerjenih novih delov, skupna globina 475m in nova jama, katere poligon presega 1km! Stranskih odcepov še nismo merili.

Glavni problem pa je postalo blato. Neopisljivo lepljivo, drseče, kombinezona oprijemajoče in mrzlo blato, ki prekriva spodnje meandre in onemogoča normalno delo. Zgolj prehod čeznje je povzročil, da sva z Matijem oblizovala blato s fiksov, ker druge opcije za očistit navoj preprosto ni bilo. Nujno rabimo spodnji vhod v nove dele!

Dokaj zbiti in premraženi smo se ob 1 zjutraj privlekli do Vodnikove koče, kjer smo zimsko sobo našli nabito polno Čehov. Oh ti Čehi! Pobrali smo jim odvečne deke izpod glav in si po večerji in šnopcem s čajem naredili gnezdo ob vhodnih vratih koče. Šnopc, (pre)majhno gnezdo ali zvezdnato nebo – nekaj je naredilo svoje in kljub trdim tlem smo spali kot rožice. Dokler se niso prebudili Čehi. V dolino smo za spremembo šli po soncu in ugotovili, da bogaboječi zavedni Slovenci častijo očeta domovine le kadar so koče odprte. Kljub res lepemu vremenu, smo smo na poti srečali minimalno planincev.

Hvala Vodnikovemu domu na Velem polju in PD Srednja vas v Bohinju za podporo!

Ključne besede: ,