Babe na Trnovcu

V soboto smo se Aja, Nataša in Špela odpravile na popotovanje proti Logatcu. Naučile smo se, da prevozi niso vedno zanesljivi, slovenski vlaki pa še manj. Jokl na drugi strani je spoznal, da ob 10 v Logatcu pač pomeni ob 11 na Vrhniki. Napokali smo vso robo v Golfa, ki se je malo pritoževal, a vseeno ubogljivo odkolovratil proti Ajdovščini. Pir z Božotom, ki nam je pokazal kje se pride do Hubeljskih jam in akcija. Rahlo pršenje se je izmenjevalo z manj rahlim pršenjem, zato se je Jokl odločil da gre raje v šoping, babe pa naj kar gremo v jame. Najprej v Pajkovo režo, ki edina nikoli ni poplavljena. Sledilo je tlačenje skozi nov vhod, ki pelje za sifon. Ena neskončna ožina te pelje malo gor, malo dol. Trik je v tem, da prepoznaš kdaj z glavo ne smeš naprej. Ko sem visela z glavo navzdol in je bilo do tal še 1.5m, sem dobila blazno neumno idejo, da se z glavo naslonim na nasprotno steno. Ko sem zdrsnila še malo nižje in se veličastno zagozdila, mi je Aja priskočila na pomoč. Uspela sem prestaviti glavo na njeno čelado. Ob absurdnosti situacije sem dobila huronski napad smeha. Še vedno z glavo navzdol, to pot viseč na Aji. Dve kokoši, krohotajoč se do solz, dokler ena ne pade drugi v naročje. Medtem je šla Nataša preverit situacijo Velikega Hublja. Ko sva se končno priplazili iz neskončne ožine, naju je čakala neprijetna novica: voda je v tej dobri uri narasla za slabe 2m! Ostali jami torej odpadeta. “Le” do avta moramo še priti. Ta dva metra vode sta rezultirala v tem, da je prej očarljivi potoček postal deroč hudournik in prečenje nemogoče. Avto nas seveda čaka na drugi strani… Pa smo šle iskati pot naokrog. Na srečo je Nataša vztrajala desno – tako smo ob spremljavi naliva tekle čez (še) suho hudourniško strugo in naletele na stezo, ki nas je pripeljala na varno. Več sreče kot pameti, če bi se odločile levo, bi nas Jokl reševal nekje s pečin nad Hubljem… Popokale smo popolnoma premočeno opremo in via Trnovski gozd. Ostali so me enoglasno poslali nekam, ko sem namignila na opcijo še ene jame… Jokl nas je malo zaskrbljeno vprašal če smo res pripravljene spati v opuščeni koči sredi ničesar? To ne bo tipična koča… Je kar zazeval, ko smo navdušeno okupirale kočo, veselo razobešale mokre cunje okoli ognja sredi “dnevne sobe” in za začetek snedle en pasulj. Sledil je večer taroka in malo manj prijetno presenečenje za Jokla, ko je poslušal huronsko smrčanje treh deklet. Naslednje jutro pa zajtrk in že ob 12 v jamo. V Paradano smo šli opremit neki stranski odcep, tja do -300. Do dna sicer nismo prišli, ker nam je kak fiks sfalil. Je pa zato opremljeno po vseh varnostnih standardih, celo vpleteno osmico z dvojno zanko smo nakvačkali čez rinke… Še vzpon in lovljenje vlaka ob 22:05 v Logatcu. Ta je začuda prišel. Bo pa naslednja akcija še zanimiva. Šele doma smo v celoti spoznale posledice sušenja premočenih in prešvicanih kombinezonov nad ognjem…

Ključne besede: , ,